V času zdravljenja rane se lahko v vsakem trenutku pojavi okužba rane, ki zaustavi potek zdravljenja, lahko pa se razvije tudi v življenjsko nevarno situacijo (sepso). Klasična indikacija za antiseptično oskrbo rane je torej preprečevanje ali zdravljenje okužbe.
Rane razdelimo na akutne in kronične. Akutne rane nastanejo zaradi raztrganih, zarez, odrgnin ali opeklin. Večina poškodb se pozdravi hitro in brez zapletov. Kronične rane so pogoste pri bolnikih v bolnišnicah. Značilni primeri so preležanine, diabetično stopalo ali opekline.
Okužbo rane lahko povzročijo različni mikroorganizmi – odvisno je od narave, lokacije in vzroka poškodbe. Različne patogene mikroorganizme najdemo v akutnih in kroničnih ranah. Najbolj raziskani patogeni so bakterije. Med njimi je največ okužb zaradi vrste Staphylococcus aureus, sledijo mu beta hemolitični streptokoki, Streptococcus pyogenes, Escherichia coli in Pseudomonas aeruginosa. Pri travmatskih ranah (rane zaradi poškodbe) sta pogosto krivca za okužbo bakteriji rodu Bacillus spp. ali Clostridium spp. Pogosto v okuženi rani najdejo več različnih mikroroganizmov. Med glivami so najpogostejše okužbe zaradi glive Candida albicans. Okužbo rane lahko povzroči tudi parazit (na primer Leishmania tropica), virusi pa okužbe povzročajo redkeje (pojavlja se virus herpesa simpleksa).
Patogeneza okužbe ran je posledica zaporedja treh dogodkov:

• Kontaminacija – patogen vstopi v rano.
• Kolonizacija – patogen se namnoži v rani.
• Okužba – gostiteljski organizem odreagira s sistemskim in lokalnim imunskim odzivom, kar se kaže kot vnetje in vročina.

Pri okuženih ranah moramo biti previdni, saj se okužena rana ne bo zacelila, lahko se pa celo razširi in povzroči sepso. Kot preventiva pomaga že samo čiščenje rane ali antiseptična oskrba. Uporabi lokalnih antibiotikov se je potrebno izogibati zaradi razvoja odpornosti bakterij proti antibiotikom, pri lokalnih antiseptikih zaradi nespecifičnega mehanizma delovanja do tega ne pride.  
Pri prvi pomoči ran z antiseptikom je pomembno hitro delovanje. Pomembna je uporaba snovi, ki je dovolj učinkovita tudi ob prisotnosti krvi in beljakovin. Primeren antiseptik je oktenidinijev diklorid v kombinaciji s fenoksietanolom, ki je učinkovit ob prisotnosti krvi in beljakovin, značilno za to učinkovino pa je tudi dolgotrajno delovanje. Ključni kriterij pri izbiri antiseptika za oskrbo rane pa je tudi razmerje med protimikrobno učinkovitostjo in citotoksičnim efektom na tkivo.
Antiseptik oktenidinijev diklorid v kombinaciji s fenoksietanolom najdemo v zdravilu Ofenosept, ki ga uporabljamo za antiseptično zdravljenje majhnih površinskih ran in razkuževanje kože pred nekirurškimi posegi ter za ponavljajoče kratkotrajno antiseptično zdravljenje sluznice sečil in sosednje kože pred vstavljanjem urinskega katetra.

Ofenosept® 1 mg/ 20 mg v 1 ml dermalna raztopina 

Urška Vrhovnik

 
VIRI:

1. Kramer A., Assadian O., Müller G., Reichwagen S., WidulIe R., Heidt P., Nürnberg W. 2008. Octenidine, Clorhexidine, Iodine and Idophores. Stutttgart. Georg Thieme Verlag KG. 85 str.
2. Povzetek glavnih značilnosti zdravila Ofenosept 1 mg/20 mg v 1 ml dermalna raztopina. 2017