Antiseptiki za uporabo na sluznicah in ranah imajo povsem drugačne zahteve kot antiseptiki za uporabo v telesnih votlinah. Pri vsakem tkivu se srečamo z drugačnimi izzivi: od krvi, sluzničnih izcedkov do proteinov. Zavedati se moramo tudi možnosti absorpcije antiseptika in možnih neželenih učinkov.
Antiseptiki morajo imeti mikrobicidno aktivnost, kar pomeni da mikroorganizme uničijo. Imeli naj bi čim širši spekter delovanja, tako na bakterije in glive kot viruse.
Učinkovitost in toleranco preverjamo na podlagi treh testov:
- Pri prvem testu suspenziji mikroorganizmov dodamo antiseptik ter preverimo minimalno koncentracijo antiseptika, ki v minimalnem kontaktnem času (čas stika antiseptika z mikroorganizmi) uniči določeno število mikroorganizmov (to število je odvisno od tipa mikroorganizmov – bakterije, glive, virusi).
- Nato suspenziji mikroorganizmov dodamo še kri in beljakovine (snovi, ki so prisotne pri dejanski rani). Preverimo enake parametre kot pri prvem testu.
- Na koncu minimalni kontaktni čas in koncentracijo preverimo še v realnih pogojih na prostovoljcu.
Poleg antimikrobne učinkovitosti morajo antiseptiki izpolnjevati še druge zahteve, kot so:
- Odpornost mikroorganizmov proti antiseptiku.
- Oceno prisotnosti tveganja za toksične in alergijske reakcije.
- Zagotovljeno ustrezno lokalno mikrobicidno koncentracijo.
- Oceno prisotnosti tveganja za dolgoročne stranske učinke kot sta mutageneza ali kancerogeneza.
- Oceno vpliva na material, ki pride v stik z antiseptikom (kirurški material pri operacijah).
Najpogosteje uporabljeni antiseptiki so alkohol, klorheksidin, poliheksanid, jod, oktenidinijev diklorid, vodikov peroksid, triklosan ter srebrove spojine. Poliheksanid in oktenidinijev diklorid prištevamo k sodobnim antiseptikom, ki imajo minimalne stranske učinke. Oktenidinijev diklorid, ki se uporablja za antiseptično zdravljenje majhnih površinskih ran in razkuževanje kože pred nekirurškimi posegi najdemo v zdravilu pod imenom Ofenosept.